V vsakem primeru bo večina laikov ob besedni zvezi adrenalinski športnik izjavila samo eno: “Norci!”

VČASIH GRE BOLJ ZA POZORNOST KOT ADRENALIN

Kot adrenalinske označujemo tiste športe, kjer so udeleženci predvsem oziroma večinoma tisti, ki želijo s svojimi športnimi aktivnostmi dvigniti raven adrenalina v svoji krvi, kar nato v svojem čustvovanju doživljajo kot užitek oziroma prijetnost. In prav ta adrenalinski užitek je akterjev glavni zavestni motiv za udejstvovanje v športu, ki se označuje za adrenalinskega in hkrati tudi ekstremnega. A tu Vodeb, ki se ukvarja tudi s psihično pripravo športnikov, opozarja: “Med adrenalinske športnike ne bi rad uvrščal tistih ‘vaških posebnežev’, ki so tudi medijsko zelo opazni in se z nekimi dolgotrajnimi nenormalnimi napori izpostavljajo kot ekstremisti. Da bi razumeli športne ekscese določenih posameznikov, bi bilo k temu treba pristopiti kvečjemu z individualno psihoanalizo in šele takrat bi bilo mogoče smiselno razmejiti adrenalinske športe od drugih medijsko izpostavljenih športnih ekstremizmov, ki jih bolj determinira neka vztrajnost. Pri ekstremistih, kot so Martin Strel, Tomaž Humar, Davo Karničar, je navadno v ospredju medijska pozornost in ne toliko adrenalin. Karničar denimo svoje adrenalinsko smučanje podreja medijski pozornosti, adrenalin je postranska stvar. Bolj uživa takrat, ko ga opevajo mediji, in večina tovrstnih ekstremistov svoje užitke organizira prav skozi medijsko popularnost.”

KLOVNI ALI ŠPORTNIKI?

Pri Strelu in Humarju, ki sta slovenski javnosti verjetno najbolj znana, pa tudi kontroverzna, saj je javnost v mnenju, ali gre za klovna ali športnika, razdeljena v dva tabora, se je mogoče osredotočiti na določene simptome, ki ju izdajajo, zato strokovnjaku, kot je Vodeb, ki se že skoraj dve desetletji posveča psihoanalitični interpretaciji športa, ni težko postaviti “diagnoze”: “Večina slovenskih pompoznih ekstremistov ima narcistično osebnostno strukturo. Če ne bi nezavedno hlepeli po zunanjem priznanju, jih ne bi vleklo v medijsko odmevne ekstremistične avanture. Brez petelinjenja, torej javnega bahanja, bi najverjetneje zapadli v depresijo, iz katere bi jih lahko povlekli morda pogovorna psihoterapija, antidepresivi ali pa neka velika in trajna doza aplavza. Tonjenje v pozabo morajo prekiniti z novo avanturo. Zato se nikoli ne utrudijo in vedno znova kujejo nove podvige, s čimer v resnici nezavedno načrtujejo, kako prejeti čim več javne hvale, aplavza in medijske pozornosti. Na to se privadijo do te mere, da sčasoma zelo težko zdržijo brez vsega tega. Ko so enkrat deležni toliko narcističnega profita in drugih užitkarskih bonitet – tudi tistih, ki so seksualne narave – se preprosto ne morejo več odreči svoji življenjski (pre)okupaciji.” Poanta njihovega početja je torej zelo enostavna; tovrstni ekstremisti so, po domače povedano, samovšečneži, ki jih rajca, če kateri od babic med gledanjem njihovega športanja zaradi začudenja iz ust po nesreči pade zobna proteza. Kaj je lepšega od sprejemov in banketov ob prihodu domov, kjer ne manjka oh in ah vzklikov, ki so namenjeni zgolj in samo njim, drznim in neustrašnim avanturistom!

A marsikateri zgoraj opisani primerek se ne bi spuščal v svoje ekstremistične ekspedicije, če ne bi zavestno in predvsem nezavedno kalkuliral, da bo to koristilo njegovemu egu. “Pri večini narcisov se v nezavednem navadno ‘potika’ čustveno hladna mati ali pa ambiciozni oče, ki je od svojega otroka, navadno sina, celo otroštvo terjal določene uspehe. Narcisi so si morali celo otroštvo z nekimi javno odmevnimi dejanji na neki način ‘kupovati’ naklonjenost staršev oziroma materino ljubezen. Čast in slava ali pa vsaj očitna opaznost je v odraslosti imperativ, ki se mu ne morejo odreči. In Slovenci smo kot narod zaznamovani s številnimi narcisi – ne samo športnimi,” pravi Vodeb, ki velja za pionirja psihoanalitične interpretacije športa.

PODZAVESTNA SAMOMORILSKA NAGNJENJA

V Sloveniji se število ljudi, ki se lotevajo ekstremnih športov, iz leta v leto zvišuje. Vzrok je, meni Vodeb, nekaj nezavednega. Večina novopečenih privržencev te ali one športne dejavnosti se adrenalinskih športov loteva zaradi užitka, ki se sprošča, zato ni nujno, da jih zaznamujejo kakšni zelo travmatični dogodki iz otroštva. Torej niso vsi ljubitelji adrenalinskih in ekstremnih športov pacienti, ki bi sodili na zaprti oddelek norišnice. Kajti ni ekstremni šport tisti, ki je nevaren, temveč človek, ki ga nepremišljeno prakticira. Se spomnite slogana: “Ne skači na glavo v vodo, če nisi prepričan o njeni globini?” Povsem enako je s športi, kot so base jump, jamsko potapljanje, kiteing, wakeboarding, kajakaštvo na divjih vodah, surfanje, urbano plezanje (parkour)…

Vodeb tudi navaja, da je vsem tem športom skupni imenovalec adrenalin, saj vselej obstaja možnost, da se pri početju kaj zalomi, kar lahko pripelje do poškodb ali smrti, zatorej bi težko govorili o ekstremizmu. Prisotna je kopica posebnosti, denimo, dolžina trajanja, koliko je spontanosti in anonimnosti ter koliko adrenalina se komu pretvori v občutenje užitka. “Težko je enačiti večdnevno ekspedicijo, ko ljudje preplezajo celo Himalajo ali Ande, z nekajurnim plezanjem. Kalvarija in petelinjenje Tomaža Humarja, ko je osvajal Daulagiri in Nango Parbat, ali pa anonimno rekreativno plezanje neke povsem neznane osebe v triglavski Severni steni, sta dve povsem različni zadevi, saj gre za drugačno čustvovanje dveh oseb z drugačnimi zavestnimi in nezavednimi motivi. Zagotovo pa bi pri katerem od športnikov skozi individualni psihoanalitični pristop lahko odkrili neke ‘neporavnane račune’ – predvsem do sebe. Nezavedne samokaznovalne težnje, samoočitki oziroma latentna samomorilnost so zagotovo mogoči. Za razumevanje adrenalinskih športnikov so pomembni njihovi miselni procesi, predvsem nezavedni, ki predvidijo kot možnost hudo poškodbo, pa je celo smrt – kar pa se ne zgodi. Iz tega ‘energetskega prihranka’, kot bi rekel Freud, se napaja občutenje ugodja, užitka,” je razkril Vodeb. Vsi zgoraj našteti športi so načeloma adrenalinski, hkrati pa tudi ekstremni, ker se z njimi ukvarja le peščica ljudi. V zadnjem času se rado govori o individualnosti ter izražanju samega sebe, in v te namene je šport naravnost odličen. Določena fizična aktivnost, ki posameznika zares zasvoji, sploh to velja za adrenalinske športe, kmalu preraste v življenjski slog. Do te mere, da ta športna subkultura razvije svojo filozofijo, diktira način oblačenja in celo zvrst glasbe, ki naj bi se poslušala – dober primer so skejtarji, bordarji, plezalci…

MOŠKI NA MODNI PISTI, ŽENSKE V (EKSTREMNEM) ŠPORTU

Kadar govorimo o ekstremnih in adrenalinskih športih, večinoma mislimo na moške. Šport je domena moških in moda je domena žensk. Toda v športu so prisotne ženske, prav tako kot na modnih brveh zasledimo moške manekene. In v čem je torej težava? “Ženska, ki je dobra športnica, s svojimi adrenalinskimi podvigi nezavedno nekako (s)plaši moške. Nelagodje, ki ob tem preveva moškega, pa spominja na simbolno kastracijo – zaradi drznosti ženske se moški namreč nezavedno čuti zanjo premalo možatega,” pojasnjuje Vodeb. Da bi bila zadeva manj mučna za fante, predlagamo, da vsaka ženska, ki se odloči podati adrenalinskim užitkom naproti, izobesi napis: Pozor! Gledanje lahko rani moški ponos.

ENKRATNA AVANTURA NI ADRENALINSKI ŠPORT

Ljudje soteskanju, hydrospeedu, bungee jumpingu, raftingu, zorbingu (na sliki)… in še kakšno podobno tovrstno dejavnost bi našli, rečejo adrenalinski šport, kar pa je nekoliko skregano z logiko. Gre namreč za enkratno avanturo, ki ima sicer športni značaj, težko pa bi govorili o tej dejavnosti kot o športu. Poznate koga, ki trenira bungee jumping? Ali pa koga, ki tekmuje v zorbingu? To so zgolj adrenalinske dejavnosti, v katerih se večina preskusi le enkrat, iz gole radovednosti, redki se je udeležijo dvakrat ali še tretjič. Ena izmed takih adrenalinskih avantur, ki je sicer namenjena petičnežem, so tudi počitnice v Rusiji, ko si lahko za približno 21.000 evrov privoščite polet v stratosfero z vojaškim lovcem MiG-31. Za tiste z debelejšo denarnico in smučarskim predznanjem je pozimi pri srcu heliskiing. Helikopter manjšo skupino smučarjev in bordarjev odpelje v nedostopne kraje, kjer imajo na voljo na kilometre deviškega snega – pršiča.

ODKLOP OD MESTNEGA HRUPA IN UŽIVANJE V SAMOTI

Matej M.

je sicer doktor znanosti, ljubeč mož (njegova soproga pravi, da je dobila najboljšega možnega življenjskega sopotnika, pri čemer ne prasne v smeh!) in vzoren oče treh otrok. Ne glede na vse obveznosti, ki jih ima, pa goji še eno ljubezen – ljubezen do turnega smučanja. Na turne smuke se največkrat odpravi v družbi prijatelja ali dveh, pogosto tudi sam. In tisti, ki ga poznajo, vedo, da so ture, ki jih ubere, vse prej kot lahke.

Mar žene ni strah, ko se pozimi s smučmi odpraviš v gore, kjer nate lahko preži tisoč in ena nevarnost?

Ni je strah, ker me pozna in ve, da bom raje temeljito premislil, preden se bom podal nekam, kjer name preži morebitna nevarnost. Nikoli ne bi tvegal samo zato, da si dokažem, da sem še vedno zmožen enakih podvigov kot pri dvajsetih.

Pa se lotevaš enakih podvigov, kot si se jih, ko si bil star 20 let (Matej je star 37 let, op. a)?

Tistih, ki sem jih zmožen. Čeprav se je s staranjem morda res nekoliko težko sprijazniti, je to del življenjskega cikla. Poleg tega se na težke ture ne podajam zato, ker iščem samopotrditev, ali zato, da bi me vrstniki občudovali, saj smo v letih, ko smo to že krepko prerasli. Potepat na smučeh se odpravim zato, da se umaknem mestnemu trušču, hitenju in smrdenju. Grem v neokrnjeno naravo, občudujem njeno lepoto, sem fizično aktiven in občutim neverjetno svobodo. Pa se nekaj časa imam samo zase. Uživam v samoti. Mi pride prav, konec koncev imam doma tri majhne otroke, kar je precej zahtevnejše od najzahtevnejše ture.

Občutiš med svojim početjem adrenalin, je tudi to razlog, da odhajaš na turno smučanje?

Adrenalin je bil prisoten včasih, na začetku. Sploh ko sem smučal na predelih, kjer je bilo prisotnega nekaj tveganja. To je bila zame hrana za dušo, saj se mi je zdelo, da včasih, ko izzivam in kljubujem situacijam, kjer tvegam, da se bom polomil do nerazpoznavnosti, pa se nato nisem, zrem smrti v oči. Ker se mi ni nič zgodilo, sem se počutil carsko – uspelo mi je prelisičiti smrt! A sem jih kmalu dobil po prstih in me je nato izučilo. Potem ko sem začel s turnim smučanjem, sem namreč hitro napredoval, pa nato prehitro želel preveč in se mi je zgodila nesreča. In imel sem gromozansko srečo, da sem ostal živ. Od takrat sem veliko bolj ponižen in prekleto pazljiv, ampak smučam pa še zmeraj – z veliko mero spoštovanja do gore.

vir: antena.si